Bruna

Zelo težko mi je spregovoriti v tej žalostni parložnosti, ko pozdravljamo našo Bruno in jo spremljamo k zadnjemu počitku. Težko mi je kot parjatelju, sodelavcu, Slovencu, ki je dolga lieta sledil in občudoval Brunino delovanje, trud, prizadevanje za priznanje in uresničevanje jezikovnih in kulturnih pravic beneških Slovencev. Ko so mi naložili to težko nalogo in sam začel razmišljati, kaj bi o Bruni povedal v tej žalostni priložnosti, prve nje lastnosti, ki so mi prišle na pamet, so bile nje notranja muoč, njeg sarčnost, nje odločnost, ki so ji pomagale prenesti velike težave, ki ji je življenje dodelilo, premagati nasprotovanja, ki jih je imela zaradi nje odločnosti, ko je šlo za zahtevati pravice za našo skupnost, potarditi resnico o naši identiteti, se pritožiti oblastnikom, ki niso dovolili, de bi bili beneški Slovenci enakovredni z ostalimi rojaki v naši deželi in imeli iste možnosti za ekonomsko in socialno rast, razkriti in se uprieti karvicam, ki jih je bila naša skupnost deležna. V prvih letih nje delovanja na kulturnem in političnem polju razmiere so bile napete. Na dielu so bile tajne organizacije, ki so držale pod kontrolo zavedne Slovence, državni aparati so bili vsi nastrojeni proti vsakemu priznanju jezikovnih pravic beneških Slovencev, kulturniki so bli osamljeni, obrekovani in obtoženi izdajalstva. Vičkrat se je Bruna spominjala, kako so orožniki v neki oštariji prekinili srečanje med zaviednimi Slovenci. Brunina notranja moč ni imela nič skupnega z osebnimi interesi al teoričnimi razmišljanji; rodila se je iz globokih prepričanj, iz življenskih izkušenj, iz naravnih čednosti, ki jih prejela v otroštvu v družinskem ambientu, jih je preiskusila in okrepila v mladosti in jih pričala v letih zrelosti. Tela notranja moč jo je privedla, da se je vedno postavla v parvo varsto, ko je šlo za kaj konkretnega napraviti za našo skupnost – aktivna je bla pri Študijskem centru Nediža, sodelovala je pri Mladi briezi in Kamenici, z vso močjo je podpirala ustanovitev dvojezične šole, bila je predsedica Zveze beneških žen, bila je parva županja špietarske občine in dolgolietna odbornica in svetovalka, bila je parva predesdnica Inštituta za slovensko kulturo. Še posebej je bil Bruni pri sarcu naš domači slovenski jezik kot primarni element naše identitete, ljubila je nje bijarški jezik, ki se ga je naučila v maminem naročju, ga govorila v družini, na vasi in povsod, kjer je le mogla. V nje bijarškem jeziku je napisala poezije, komentarje, gledališka besedila. V nje bijarškem jeziku se je pogovarjala z najvišjimi predstavniki oblasti Republike Slovenije, pozdravjala italijanske goste, pisala govore, dajala intervjuje. Bruna je zadnja lieta je posvetila Inštitutu za slovensko kulturo, ki mu je od ustanovitve predsedovala. Veliko entuziazma pa tudi truda je vložla v izvajanje evropskega projekta Jezik-Lingua, hvala kateremu je bluo ustvarjeno Slovensko multimedialno okno. Veliko se je veselila tega inovativnega muzeja in ponosno ga je predstavljala uglednemu kot navadnemu gostu, ker je bil sad uma, inteligence, sposobnosti in ljubezni naših ljudi do domače kulture. Kako je bila do zadnjega pozorna na stanje in potrebe naše skupnosti, je dokazala v govoru, ki ga je imiela na Dnevu emigranta leta 2015. V njim je izrazila tri potrebe: raztegniti dvojezično šuolo na Terske doline, Rezijo in Kanalsko dolino; ustanoviti adno medobčinsko unijo za nediške in terske doline; skarbieti za socialni in ekonomski razvoj, ki bi ustavil doma naše mlade – to prave naše bogastvo. Draga Bruna, v razmišljanju, ki si ga napisala za Vaht lieta 1993 v Novem Matajurju, beremo tele tvoje besede, ki so primerne, ko te z veliko žalostjo in obenem z globoko hvaležnostjo pozdravljamo. Zdi se mi, da si s telimi podobami opisala trenutek, ki ga sada vsi kupe preživljamo: »Kar smart parhaja za an moment vse zamuči: tist tihu moment, ki obedan bi na teu, de mai pride. […] V tistem momentu smart pobere dušicu, ki ku para od sape gre na luht pruot Nebesam, pusti zemji teluo an zemji jubezan človieka, ki je na nje pot trafila, najdla. Tistin, ki ostaneju, tolo učilo an tolo jubezan na zmanjkaju vič, dok boju živiel.« Draga Bruna, ohranili bomo tvojo učilo in tvojo ljubezen, dokler bomo živeli in ti želimo, naj tibo lahka naša slovenska zemlja.

Mi è difficile intervenire in questo momento in cui salutiamo la nostra Bruna perché con lei ho condiviso tanti anni di impegno per la rinascita culturale e sociale della nostra comunità. Dopo che mi hanno affidato questo difficile compito ho cercato di trovare un’idea, un’immagine di Bruna con cui ricordare la sua figura e la sua personalità. Per prime mi sono venute in mente la sua forza e la sua energia interiore, la sua determinazione, il suo coraggio che l’hanno aiutata ad affrontare le grandi sofferenze che la vita le ha riservato, ha sfidato le forti opposizioni dovute al suo deciso impegno per il riconoscimento dei diritti linguistici della nostra comunità, ha denunciato le ingiustizie subite dalla nostra gente. Ricordo che erano ancora gli anni in cui operavano le organizzazioni segrete antislovene. La sua forza interiore le derivava non da interessi di qualche genere, ma da profonde convinzioni, dalle esperienze di vita, dalle qualità del suo animo generoso, dal radicamento nella nostra terra e nella nostra cultura. Ed eccola allora a collaborare con il Centro studi Nediža, nella grande manifestazione di Kamenica, nei centri estivi per bambini di Mlada brieza, con l’Istituto per l’istruzione slovena nella fondazione della scuola bilingue, a fondare e presiedere l’Unione delle donne della Benecia ad amministrare il comune come consigliere, assessore e prima sindaco donna di San Pietro. Ha dedicato gli ultimi anni all’Istituto per la cultura slovena di cui è stata presidente dalla fondazione allo scorso anno. Ha dedicato tante energie alla realizzazione del progetto europeo Jezik-Lingua, in particolare del museo multimediale Smo che per lei rappresentava un fiore all’occhiello per tutta la comunità slovena della regione. Era particolarmente legata al nostro dialetto sloveno come forte elemento di identità, amava il suo dialetto sloveno di Biarzo con il quale interveniva nelle manifestazioni pubbliche, si rivolgeva alle più alte cariche della Repubblica di Slovenia e salutava le autorità italiane, scriveva poesie, testi teatrali, riflessioni, narrazioni, commenti. Era la sua una lingua viva che veniva dal cuore, una lingua diretta, senza sovrastrutture; era la sua lingua materna per la quale si è battuta e ne ha denunciato l’emarginazione e il disprezzo. Nel discorso che ha tenuto al Dan emigranta del 2015 Bruna ha tracciato tre linee d’azione che avrebbero dovuto impegnare le amministrazioni e le organizzazioni slovene: estensione dell’insegamento bilingue nelle valli del Torre, di Resia e Val Canale, costituzione di una Uti per i comuni con popolazione slovena della Benecia, impegno per lo sviluppo socioeconomico che offrisse possibilità di lavoro per i giovani, la vera nostra ricchezza. Cara Bruna, facciamo nostre queste linee di azione che hanno guidato il tuo impegno come operatrice culturale e come amministratrice e le consideriamo come il tuo testamento.

Giorgio Banchig

Špietar, 17.8.2017